Tjaša Zupančič

Tjaša Zupančič

Tjaša Zupančič | Jan 17. 2015

Vse se je začelo v marcu 2014, ko sem imela grand mal epileptični napad. Zgodil se je, ko sem bila v 25. tednu nosečnosti. Po obisku urgentne pomoči na Nevrološki kliniki v Ljubljani, so postavili sum na epilepsijo. Dobila sem napotnico za EEG, na katerega sem se naslednji dan naročila. Čez nekaj dni sem imela ginekološki pregled, pri katerem je zdravnica ugotovila, da imam povešen ustni kotiček in svetovala ponoven obisk Nevrološke klinike. Ker mi zaradi nosečnosti niso mogli narediti CT, so mi naredili preiskavo z magnetno resonanco (MR), ki je v glavi pokazala tvorbo v velikosti približno 4,5 x 4 x 4 cm. Zaradi nosečnosti so mi seveda naredili MR brez kontrasta, zato tudi niso mogli točno določiti, za kakšno tvorbo gre. Takoj sem bila hospitalizirana na oddelek Nevrološke klinike, kjer so mi pričeti dozirati antiepileptike. Po še eni opravljeni MR, mesec in pol kasneje ni bilo sprememb, zato so predpostavili, da gre verjetno za low grade gliom (benigno tvorbo). Po petih dneh v bolnici sem bila odpuščena in napotena na Ginekološko kliniko. Pri epileptičnih napadih namreč preti nevarnost, da pride do hipoksije pri plodu. Epileptični napadi so se nadaljevali, vendar sem jih, ob pomoči antiepileptikov, nekako nadzirala. Ker se niso in niso umirili, so mi postopoma povečevali dozo antiepileptikov, dokler niso dosegli maksimalne. Takrat so bili napadi le delni. Konec maja pa je znova prišlo do grand mal napada, zato sva z možem nemudoma odšla na Ginekološko kliniko, kjer sem bila tudi hospitalizirana. Tam se je grand mal napad ponovil, zato so se odločili, da sprožijo porod. V 33. tednu sem tako rodila zdravega dečka. Ker je vse kazalo, da gre za gliom nizke stopnje, se naj za operativni poseg ne bi mudilo, čeprav so se napadi nadaljevali. Dozo antiepileptikov so mi dvignili čez maksimum in mi vzporedno dodali še drugo vrsto antiepileptikov. Za julija so me naročili na operacijo na Nevrokirurški kliniki. Operacija je potekala brez zapletov in tudi kirurg je bil zadovoljen z njo. Ko je bil tumor, kolikor se je dalo, odstranjen (narejena je bila namreč makroskopska redukcija), je še vedno kazalo, da gre za tumor nizkega gradusa. Po dobljenem patohistološkem izvidu pa je sledil šok. Izvid je pokazal, da gre pri tumorju za t.i. glioblastom multiforme gradus IV (zadnji stadij izredno invazivnega tumorja). Takoj sem bila napotena na Onkološki inštitut, kjer so mi predpisali obsevanje ležišča tumorja s 60 Gy v tridesetih frakcijah, z vzporedno kemoterapijo, nato presledek in še nadaljnjih vsaj pet ciklusov kemoterapij. Za to vrsto tumorja je namreč, z vsemi postopki uradne medicine (obsevanje in kemoterapija), maksimalno preživetje 14 do 16 mesecev. Odločila sem se, da začnem s prvim ciklusom obsevanja in kemoterapije. V tem času pa sem pridobila uradne evropske študije, kaj lahko pričakujem od kemoterapije, ki sem jo prejela in ugotovila, da mi bo kemoterapija, ob sočasnem obsevanju, podaljšala življenje le za 2,5 meseca. Po prvem ciklusu kemoterapije sem se počutila izredno slabo, zato sem se odločila, da nadaljnje zdravljenje s postopki uradne medicine zavrnem. Že med obsevanjem in kemoterapijo sem izvedela za Draška Dimnika, ki se je ravno vrnil iz Švedske. Imel je dovršen načrt uživanja prehrane, prehranskih dodatkov, naravnih stimulansov za vpliv na rakaste celice…, skratka dodelan in zahteven šest mesečni program, ki telesu pomaga pri spopadanju z rakom. Pričela sem z njegovim programom D9. Minevali so meseci, jaz pa sem se vedno bolje počutila. Ko sem v mesecu januarju 2015 opravila kontrolni MR s kontrastom, kakršnih koli patoloških sprememb v glavi ni bilo več mogoče videti. Radiolog mi je obrazložil, da ostankov tumorja ali kakršnih koli novih zasevkov ni. Ker je vedel, da sem odklonila nadaljevalno zdravljenje s kemoterapijo, je izvid MR komentiral z besedami: ˝Karkoli že delate, delajte to naprej˝. V aprilu 2015 sem opravila še drugi kontrolni MR s kontrastom, ki je spet potrdil, da ni znakov za ostanek ali ponovitev tumorja. DRAŠKO, NESKONČNO SEM TI HVALEŽNA, nadaljnje besede niso potrebne…